Z vseh strani vame zlobno zrejo kupi zapiskov, ampak se jim zaenkrat še uspešno izmikam.
Pohvalno.
Ob tem času me zmeraj zagrabi neustavljiva želja po tem, da bi risala. Zato sem platna, barve in čopiče peljala domov. Na varno.
Da me ne zavedejo na kriva pota.
Zato pač raje brskam po starih mapah in odkrivam že davno pozabljene izdelke, ki so nastali kot rezultat momentarnih vzgibov. Pravzaprav me je že kot otroka neizmerno fasciniralo kamenje. Po enodnevnih izletih pri Nadiži sem se domov vedno vrnila s polno vrečko proda. Potem jih je moj tata pospravil na varno.
Na spodnjih fotografijah je par kamenčkov, ki so nastali na ustvarjalnem oddihu v mojem preljubem Posočju. Veliko jih še čaka na boljše čase, da jih dokončam. Mogoče letos poleti. :)
O tem, kako se se odpravila do Soče po pet kamnov in jih nabrala približno dvajset, ne bom pisala. Naj omenim samo to, da sem srečala prijazno žabo in dva modrasa, ki sta se igrala v luži. Na koncu sem se komaj privlekla do avta.
No comments:
Post a Comment